Osvobojena sama sebe

Ljudje smo pripovedovalci zgodb.
Kot otrok začneš ustvarjati zgodbo, ki jo nato v desetletjih, ki sledijo bolj ali manj uspešno pripoveduješ naprej.

Desetletja ponavljaš eno in isto zgodbo dokler v nekem trenutku ne spoznaš, da je morda nastopil čas za novo zgodbo. Velika večina smrtnikov se na neki točki naveliča svoje zgodbe.

In takrat vse prepogosto poskušamo stvari popraviti.

Nihče te ne more popraviti in ti ne moreš popraviti nikogar. Tudi sama sebe ne.
To je dejstvo.

In zaradi tega ne verjamem v delo na sebi.
Ker izhaja iz paradigme, da je s teboj nekaj narobe in da moraš delati na sebi, da bi to popravila.

In to poznam zelo od blizu.
Dobro desetletje in pol sem verjela v delo na sebi.
Verjela sem, da me bo premaknilo tja, kamor sem si želela.
In sem trdo delala.

Le da sem leta 2009 obstala pred zaprtimi vrati.
Jezna, žalostna. Razočarana.
Ker mi ni dalo tega, kar sem pričakovala.
Osvoboditve od mene same.

Dojela sem, da osvoboditev ne potrebuje dela na sebi.
Še manj potrebuje potiskanje na silo in to da se trudiš na vse pretege. Svoboda samo je. In da bi se osvobodila, moraš čutiti svobodo.

V vsaki celici, dihati jo moraš z vsako poro telesa.
Biti moraš Svoboda, da bi jo živela.

In ta ista paradigma dela na sebi je vedno poskrbela, da sem imela pred očmi korenček, ki je bingljal nekaj centimetrov pred menoj. Nikoli nisem mogla dejansko priti do njega.
Ker vedno bi morala narediti še eno stvar. In še eno. In še eno, da bi čisto zares prišla na cilj.

Danes vem, da nikoli nikamor ne greš in nikamor ne prideš.
Danes vem, da so vsi korenčki namenjeni temu, da iščeš zunaj sebe, ko je v resnici vse že v tebi.

Vendar moraš to v sebi odkriti, prepoznati, si priznati in prisvojiti.
In to je popotovanje na katerem sem jaz in si ti.

Popotovanje, ki se nikoli zares ne konča.
Je kot razcvet v katerem se vedno lahko odpreš še malo bolj in sprejmeš še malce več, vsrkaš še več in deliš še več sebe.

Hkrati pa danes vem tudi, da moraš zato, da bi lahko delila sebe, najprej imeti.
Tebi mora biti kristalno jasno kdo si in kaj se skriva v tebi.

In to moraš znati varovati. Še posebej takrat, ko prideš do drugega dela prakse, kjer moraš sebe tudi izraziti. Jasno in glasno, ter pogosto.

V zadnjih mesecih se mi zdi kot bi pisala ne le svojo zgodbo popolnoma na novo.
Kot bi se na novo pisala celotna zgodba človeštva.

Čutim karmične stvari, ki se dvigajo na površje in ob tem je včasih resnično naporno sedeti sama s seboj in zgolj poslušati.
Vendar je to točno tisto, kar narekuje tale mlaj v Dvojčkih.

Kljub temu, da na tole znamenje gledamo zelo površinsko skozi lečo njegove lahkotnosti in zračnosti, nosi s seboj obljubo osvoboditve in novih poti, novih popotovanj.

Mlaj v Dvojčku s seboj nosi povabilo, da se podaš na novo popotovanje. Popotovanje, ki je prežeto z živostjo, z drznostjo, s svobodo in z novimi možnostmi, če se odzoveš temu klicu. Tole je čas učenja, obnove in ne čas sprejemanja novih odločitev.

Čas, ko je modro zapustiti rutino vsakdana, iti na potovanje po svetu, vsaj na vožnjo do morja, ven iz svoje matrike, ven iz svojega kalupa.

Da ustvariš možnosti in priložnosti za nove uvide, nova spoznanja, nepričakovane poglede na stvari, uvide, ki te bodo vodile v življenju v neznano.

Daj si dovoljenje, da živiš življenje na polno.
Da dihaš s polnimi pljuči.
Da se odpreš za povezavo s svojo domišljijo.
Da tvoja domišljija zapleše svoj pisani ples.
In da zase ustvariš novo zgodbo.

Naj bo radostna. Svobodna. Ljubeča.
Iskriva. Radovedna.
In polna užitkov vseh vrst.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Verjamem v moč izžarevanja, v bisere in ženstveno žensko. Z biseri. In z iskricami v očeh. Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled. Več najdeš na divine.si

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja